Državljanske države so sposobne varovati etnične in druge manjšine

4. srednjeevropski vrh o nacionalni in državljanski državi
Uvod predsednika Kučana na razpravi za okroglo predsedniško mizo
Piran, 06.06.1997

"Kaže se vprašati, ali so klasične nacionalne države, kakršne so nastale v evropski politični tradiciji, že prirejene svetu sodelovanja in vključevanja? Ali ni klasična nacionalna država, ki ji je varovanje nacionalnega interesa vrhovno načelo, prirejena predvsem potrebi, da živi proti drugi državi, obrambi pred drugo državo in ne sodelovanju z njo? V svet svobodnega sodelovanja in prežemanja zmorejo stopiti samo odprte države, ki so tudi notranje svobodne, ki se utemeljujejo na svobodnem in enakopravnem državljanu. Torej države, ki ohranjajo svojo nacionalno identiteto in jo varujejo, a temu ne podrejajo vseh drugih načel", je dejal predsednik Kučan v uvodu pogovora predsednikov srednjeevropskih držav o nacionalni oz. državljanski državi.

***

Spoštovani gospodje predsedniki, dragi prijatelji,

Slovenija, njeni ljudje in posebej še jaz sam, smo zelo počaščeni, da lahko gostimo tradicionalno neformalno srečanje predsednikov srednjeevropskih držav. V teh dneh želimo biti skrbni in prijazni gostitelji.

Naj mi bo dovoljeno najprej čestitati spoštovanima predsednikoma gospodu Vaclavu Havlu in gospodu Romanu Herzogu, letošnjima dobitnikoma priznanja "evropski državnik". To priznanje ima pomen tudi za naše sedanje srečanje, saj sta ga dobila za češko-nemško spravno dejanje, za pogumen poseg v globoko srednjeevropsko rano, in s tem še za velik korak dlje v občeevropsko spravo.

K pismu, ki sem ga Vam, spoštovani in dragi predsedniki, poslal kot okvirno naznačitev vsebine današnjega pogovora o nacionalni ali državljanski državi, bi rad dodal še nekaj poudarkov o njenem pomenu za bivanje, ravnanje in odločanje na prestopanju človeštva iz drugega v tretje tisočletje - tudi v obliki vprašanj.

1.

Evropa ima po zrušitvi berlinskega zidu veliko priložnost. Ima pa tudi izjemno odgovornost.

Ima priložnost, da stopi iz svoje preteklosti, iz časov, ko so evropski narodi in države živeli drug proti drugemu. Ima priložnost, da pokaže, da je njeno naravno stanje mir, sporazumevanje, povezovanje, enakopravnost, vključevanje vseh v delo za skupno prihodnost, da je obsojena na sodelovanje in ne na delitve. Zgodovina je ponudila današnjim rodovom Evropejcev priložnost, da povedo: zdaj je čas sodelovanja in vključevanja, ne čas izključevanja in delitev. Odgovorni smo pred prihodnjimi rodovi, da v skladu s tem tudi ravnamo.

2.

Zato tudi ne moremo ubežati vprašanju, ali pa je tudi v resnici že konec evropskih delitev. Ali ni nihče več izključevan ali zapostavljan, če se je pripravljen podrediti skupaj dogovorjenim pravilom skupnega življenja.

Razvita in nerazvita Evropa, stabilna in nestabilna Evropa. Evropa v EU, NATO. Evropa na njihovem pragu ali tudi dlje od njega. Evropa, ki jo deli nezaupanje in obremenitve v naši lastni zavesti, kar je morda najtežja posledica nekdanjih delitev. Tudi to je današnja podoba stare celine. In prav ta podoba zahteva natančne premisleke. Kajti po ločnici sedanjih delitev je donedavna tekla meja med konfrontiranima evropskim vojaško političnim Vzhodom in Zahodom, že davno prej pa prastara meja med vzhodno in zahodno evropsko civilizacijo.

Odprava te meje je preizkusni kamen volje za prestop iz evropske preteklosti v evropsko prihodnost. Tu smo ljudje iz držav, ki imajo v tako videni Evropi zdaj različen položaj. Tudi različen vpliv. Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska in Slovenija so vse izrazile voljo vstopiti z vsemi obveznostmi in vsemi pravicami v EU in NATO in se tako pridružiti Nemčiji in Italiji, tudi Avstriji, v EU. Vendar teh pet držav o tej svoji volji ne bo odločalo. Odločale bodo članice.

Zanimivo in nadvse koristno bi bilo slišati, kako eni in drugi skozi to prizmo vidimo prihodnost združene Evrope. In svojo prihodnost.

3.

Na podlagi naših razmišljanj na dosedanjih srečanjih ne more biti nobenega dvoma, da so prav narodi in države Srednje Evrope izjemno zainteresirani za odpravo evropskih delitev in za nastajanje Evrope sodelovanja in prežemanja. Vse evropske delitve so praviloma razdelile tudi Srednjo Evropo. Zadnja delitev po II. svetovni vojni je Poljake, Čehe, Slovake, Madžare, Slovence in še koga proti naši volji premestila iz zahodne civilizacije, v kateri smo se oblikovali in ki smo jo sooblikovali, v vzhodno, v kateri nismo nikoli bili doma, ni naša, in je tudi nismo nikoli sprejeli za svojo. Zdaj je vrnitev nazaj v lastno civilizacijo mogoča. Formalna vključitev v EU in NATO pa bi bila dokaz, da je čas delitev dokončno mimo, in da se je naša vrnitev dokončno zgodila.

4.

Je ta vrnitev možna - po petdesetletni izključitvi?

Vsi smo zavezani istim duhovnim, etičnim, moralnim vrednotam, ki so se rodile v zahodnoevropski krščanski civilizaciji. Posebej v Srednji Evropi so te vrednote dobile svoje konkretne vsebine - enakopravnost, priznavanje različnosti, strpnost, dialog, spoštovanje človekovega dostojanstva, solidarnost. Zato, ker je Srednja Evropa razmeroma majhen prostor, v katerem je razmeroma veliko različnega. Na tem prostoru je nespoštovanje teh vrednot vselej izzvalo konflikte, ki so praviloma prizadejali vso Evropo.

V spopadu za demokracijo, z bolj ali manj totalitarnimi sistemi, so se ljudje v državah Srednje Evrope oprijeli prav teh vrednot. Še vedno so jih z veliko poleta in upanja pripravljeni uveljavljati tudi znotraj evropskih integracij, sooblikovati njihovo dušo, da bi bilo manj neobčutljivosti za stiske ljudi, nerazumevanja in odklanjanja ljudi drugačne narodnosti, verskega prepričanja, barve kože, egoizma, nespoštovanja dostojanstva vsakega človeka in človeškega življenja.Toda ali je takšno njihovo sodelovanje zaželeno?

5.

Kaže se vprašati, ali so naše klasične nacionalne države, kakršne so nastale v evropski politični tradiciji, že prirejene takšnemu svetu sodelovanja in vključevanja? Ali ni klasična nacionalna država, ki ji je varovanje nacionalnega interesa vrhovno načelo, prirejena predvsem potrebi, da živi proti drugi državi, obrambi pred drugo državo in ne sodelovanju z njo? V svet svobodnega sodelovanja in prežemanja zmorejo stopiti samo odprte države, ki so tudi notranje svobodne, ki se utemeljujejo na svobodnem in enakopravnem državljanu. Torej države, ki ohranjajo svojo nacionalno identiteto in jo varujejo, a temu ne podrejajo vseh drugih načel.

Takšne svobodne in odprte nacionalne suverene države so most sodelovanja in solidarnosti. Spoštujejo načelo, da enake pravice drugih postavljajo meje njihovim pravicam. Upoštevajo, da mora vsakdo pri svojih interesih nekaj popustiti, da bi vsi dobili mir, svobodo, sodelovanje, enakost, blaginjo in spoštovanje.

Takšne države so sposobne varovati tudi etnične in druge manjšine, biti domovina vsem svojim državljanom ter oblikovati Evropo kot skupno domovino vseh domovin evropskih narodov, če se sklicujem na predsednika Havla. V taki prihodnji Evropi je dovolj prostora za vse različnosti, tudi za Srednjo Evropo kot posebno zgodovinsko duhovnokulturno skupnost.

**********

Tako se tema našega letošnjega pogovora o nacionalni ali državljanski državi v bistvu razkrije ne kot alternativa, ampak kot vzajemno delujoča in med seboj dopolnjujoča se vsebina sodobne države.

Imel sem privilegij, da svoje misli o teh vprašanjih, povezanih tudi s koncem evro-centrizma in s procesi globalizacije, v katerih postaja Evropa vse bolj le eno od razvojnih središč tekmujočega in sodelujočega multipolarnega sveta, zapišem in obširneje razložim v pismih, ki sem Vam jih poslal. S to kratko eksplikacijo teme se moj privilegij gostitelja konča.

Vabim Vas k skupnemu premišljanju. Verjamem, da je izzivov in motivov dovolj.

URAD VLADE ZA INFORMIRANJE © 2002