Zdravica predsednika Republike Slovenije Milana Kučana na večerji ob 9. srečanju predsednikov držav srednje Evrope

Bled, 31. maj 2002

Spoštovani gospodje predsedniki, dragi prijatelji,

Sloveniji in meni osebno je v čast in zadovoljstvo, da gostimo letošnje, zdaj že tradicionalno srečanje predsednikov srednjeevropskih držav. V teh dneh sem veliko premišljal o prehojeni poti od prvega, zdaj že zgodovinskega srečanja v češkem Litomyšlu, do katerega je prišlo v Salzburgu leto poprej na pobudo predsednikov Klestila, Havla, Weizsäckerja in Göncza. Takrat smo se podali na skupno pot z jasno zamislijo, ki jo je prepričljivo utemeljil predsednik Havel, vizionar in veliki zagovornik pomena oživljanja srednjeevropskega kulturnega in duhovnega prostora kot žarišča evropskih vrednot, dialoga, strpnosti in spoštovanja človeških različnosti in ustvarjalnosti. Srednjeevropska ideja se je znova rodila s koncem blokovsko razdeljene Evrope. Rastla je in bogatila ob prelomu tisočletja svojo lastno in vseevropsko demokratično substanco. Bil je to čas novih upanj po padcu berlinskega zidu. Čas vere, da se Evropa začenja in konča tam, kjer se spoštujejo njene vrednote in kjer obstaja pripravljenost sprejemati in razvijati njen pravni red, njeno demokratično politično kulturo in njeno pripravljenost nositi soodgovornost za upravljanje globalnega sveta. Nihče takrat ni mogel vedeti, ali bo Evropa poslej živela v varnosti, svobodi in miru. Tega ne ve nihče niti danes. Toda upanje Evropa ima. Ker se zaveda, da svet pripada vsem ljudem in vsem narodom in da je zato potrebno zavrniti vsakogar, ki si samo zase jemlje pravico, da svojo idejo vsiljuje vsem drugim. In ker se zaveda, da je v bogastvu in blaginji nevarnost za nerazumevanje revnih in da je v moči velikih nevarnost, da bi jo uporabljali brez razumevanja za položaj manjših in šibkejših. Hkrati pa je bil na žalost to tudi čas novih nevarnih iger z ognjem v prostoru evropskega jugovzhoda. Prav v Litomyšlu nas je hudo vznemirila in pretresla vest o razplamtenju vojnih grozot v Bosni in Hercegovini. Postavila nas je na trdna tla realnosti, da bo pot do vseevropske prevlade demokratičnih vrednot, do združene Evrope naporna in tudi posuta s trnjem. Dogajanje takrat nas je še utrdilo v prepričanju, da je bila odločitev o naših srečanjih prava in dobrodošla navzlic mnogoterim drugim asociacijam, povezavam in ustaljenim evropskim ustanovam.

Ko se danes oziram na to našo srednjeevropsko potovanje skozi zapleteni evropski in svetovni čas, mislim, da smo opravili dobro delo. Skrbno smo izbirali teme vsakoletnih srečanj in govorili neformalno, odkrito in neposredno. K temu so veliko prispevali predsedniki, ki jih danes ni več med nami, ker so končali mandate v svoji državi. Naj spomnim na nemška predsednika Weizsäckerja in Herzoga, pa madžarskega Göncza, italijanskega Scalfara in druge, ki so s svojo intelektualno širino in življenjsko izkušnjo veliko storili za izbistritev in polnost razumevanja Srednje Evrope kot povezovalke združujoče se Evrope. Živost in koristnost naših srečanj je vsako leto znova plemenitilo sodelovanje predsednikov vedno novih držav s širšega okolja Srednje Evrope. Na sedanjem nas je šestnajst. Najbrž je to jasno znamenje spoznanja o smiselnosti tega srečevanja in nujnosti odprtosti za vse demokratične države tudi s širšega evropskega območja. Predsednikom, ki so danes prvič z nami, še posebej želim dobrodošlico in plodno počutje med nami.

Današnji evropski in svetovni trenutek je v primerjavi s tistim iz zdaj že oddaljenega leta 1994, drugačen, a nič manj izziven. Svet je postal globalen in soodvisen. Dogodki 11. septembra in po njem zahtevajo, da ga takšnega vidimo. Svet žal ni po meri naših želja. S koncem bipolarnega sveta niso izginila nasprotja. V tem globalnem, soodvisnem, tekmovalnem in policentričnem razvoju je Evropa zgolj eno od središč razvoja. Če želi v tem svetu zagotavljati svoj vpliv, če želi, da bo svet tudi po podobi njenih vrednot in njenega duhovnega izročila, po podobi njene gospodarske moči in socialne ter politične stabilnosti, se mora vprašati ali je za takšno vlogo usposobljena in kaj mora storiti, da bi bila. To je naloga Konvencije o prihodnosti Evrope. Želimo ji ves uspeh, saj gre za nas in našo skupno prihodnost. Gre za ohranitev sposobnosti evropske kulture in duha. Moč Evrope je v njeni notranji različnosti, povezanosti in součinkovanju sorodnih, iz istih skupnih etičnih korenin izhajajočih, pa vendar povsem individualnih kultur posameznih evropskih narodov. S tega vidika je združena Evropa tudi kulturni podvig. In je tudi etični podvig, ki izključuje nacionalne egoizme. Temelji na priznavanju individualnosti človeka in njegove svobode. To vključuje tudi svobodo pripadanja nacionalnemu ali verskemu občestvu in s tem priznavanje razlik ter sposobnost življenja z njimi.

Z veseljem ugotavljam, da smo srednjeevropske države že članice EU in NATA ali, upajmo, tik pred sprejemom v ti ključni ustanovi evrooatlantske skupnosti. S tem se nam vsem odpirajo nove možnosti sodelovanja v tem velikem projektu oblikovanja prihodnje podobe Evrope.

Umirjajo se tudi razmere v jugovzhodni Evropi. Tudi te države kažejo voljo, da se približajo evropskim integracijam in vložijo v to potrebne napore skupaj z vsemi državami Evrope, ki želijo mir, varnost in veljavo temeljnih evropskih vrednot tudi na svojem jugovzhodu. Nova podoba srednjeevropskega in evropskega sveta je vzpodbudna. Najbrž smem reči, da so k temu po svoje prispevala tudi naša predsedniška srečanja.

V teh prijaznih trenutkih naj dodam, da se čez manj kot leto izteka predsedniški mandat tudi spoštovanemu in dragemu prijatelju Václavu Havlu. Kjer koli bo poslej ustvarjal in kamorkoli ga bo zaneslo življenje, mu želimo vse dobro. Povsod bo z njim naša prijateljska in naklonjena misel. Sodelovanje z njim je bilo častno in je bilo velik intelektualni izziv. Poslavljam se tudi sam. Hvaležen sem Vam, spoštovani predsedniki in prijatelji, za sodelovanje. Želim verjeti, da sem po svojih močeh pripomogel k promociji srednjeevropske zamisli. Verjamem pa prav tako, da bo spoštovani predsednik Klestil kot poslednji pobudnik teh predsedniških srečanj, ki ima še mandat, uspešno nadaljeval z zastavljenim projektom. To bo v korist združene Evrope, v korist naših narodov in držav, v korist vseh Evropejcev.

Dvigam čašo v vašo čast, dragi prijatelji, z željo za srečno prihodnost držav in narodov, ki jih predstavljate, in vseh ljudi dobre volje.

URAD VLADE ZA INFORMIRANJE © 2002